Psihoterapevt je pogosto dojet kot strokovnjak s področja duševnega zdravja, ki svojim uporabnikom deli nasvete. Pa vendar to ne drži. Psihoterapevt posamezniku v resnici zelo redko svetuje. Njegova naloga je namreč zelo drugačna od deljenja nasvetov.

KAJ SPLOH JE NASVET?

Nasvet je konkreten odgovor na zelo konkretno težavo ali vprašanje. Nasvet na primer dobimo, ko v trgovini ne vemo, katere hlače nam bolje pristojijo. Takrat nam prodajalec s pomočjo svojega znanja ponudi nasvet, kako naj se odločimo pri izbiri hlač. Nasvet lahko dobimo, ko nakupujemo avto, pa ne vemo, katerega bi izbrali. Prodajalec nam s pomočjo svojega znanja ponovno svetuje, na kaj bi bilo v našem primeru dobro biti pozoren. Nasvet nam lahko poda tudi karierni svetovalec, ko opazi, da je naš življenjepis napisan prekratko, predolgo, nima pomembnih podatkov itd. Svetuje nam, kako lahko svoj življenjepis izboljšamo, da bomo za potencialne delodajalce bolj zanimivi.

Nasvet je torej konkretna rešitev na naš problem. Ko se v našem življenju pojavi težava, pogosto želimo dobiti konkretno rešitev za to težavo. Zelo smiselno, kajne? Zakaj torej tega ne počne tudi psihoterapevt? Zakaj on ne daje nasvetov? In kaj torej sploh počne?

KAJ POTEM DELA PSIHOTERAPEVT?

Če se obrnemo po pomoč k psihoterapevtu, se verjetno soočamo z določenimi težavami na področju našega duševnega zdravja, v naših odnosih, v službi … In če želimo to težavo odpraviti, si od njega najverjetneje želimo pomoč in nasvet, kako to težavo rešiti.

Pa vendar psihoterapevtov način dela ne temelji na deljenju nasvetov. Psihoterapevt ljudi z vprašanji spodbuja k odkrivanju in prepoznavanju njihovih globljih nezavednih vzorcev delovanja. Poglejmo si spodnji primer.

PRIMER

Maja se že od svojih najstniških let sooča z nizko samopodobo. K psihoterapevtu je prišla, ker ni več vedela, kako si lahko pri tem pomaga. Poskusila je že marsikatero metodo za izboljšanje samopodobe, pa vendar ji nič ni zares pomagalo.

Preko pogovora s psihoterapevtom je ugotovila, da večino njenih misli, ki se pojavljajo znotraj nje tekom dne, sestoji iz samokritike in nadzora nad sabo. Njene misli torej ves čas izgledajo nekako takole: “Tole nisi naredila dovolj dobro. Kako si neumna!”, “Pred njim si se grozno osramotila, obup!”, “Kako si lahko pozabila na tako pomembno točko pri svoji predstavitvi?!” …

Soočati se s takimi mislimi ves čas, vsak dan, je zelo naporno in za posameznikovo samopodobo uničujoče. Pa vendar – kako je Maja sploh prišla do takih misli? S psihoterapevtovo pomočjo je ugotovila, da je te misli ves čas svojega otroštva in svojega mladostništva poslušala s strani svoje mame. Ta ji je namreč ves čas govorila, da je njeno delo nepopolno, da nič ne naredi dovolj dobro in da zaradi tega ves čas sramoti njo in sebe.

Šele ko je Maja ugotovila, od kje njene misli in njena prepričanja sploh izhajajo, je lahko začela svoja prepričanja tudi spreminjati.

Psihoterapevt torej Maji ni dejal “Storiti moraš to in to, pa se bo tvoja samopodoba izboljšala.”, ampak je z njo najprej raziskal njene globlje vzorce mišljenja in njena prepričanja. Šele, ko se je Maja zavedala teh, pa se je lahko s pomočjo konkretnih tehnik začelo delo na izboljšanju njene samopodobe.

SE PSIHOTERAPEVT TOREJ IZOGIBA NASVETOV?

Ne. Psihoterapevt se ne izogiba dajanju nasvetov, ni pa to njegova prvotna naloga. Preden psihoterapevt poda konkreten nasvet, posameznika spodbuja k razmisleku o njegovih načinih vedenja, razmišljanja in čustvovanja. In šele ko posameznik razume sebe iz teh pomembnih vidikov, lahko psihoterapevt z njim raziskuje tudi konkretne rešitve za posameznikov problem.

Če se torej odločaš za obisk psihoterapevta, je dobro, da poznaš njegov način dela. Od njega lahko pričakuješ globlje delo s tvojimi prepričanji, šele nato pa tudi konkreten nasvet za specifične težave, s katerimi se srečuješ.

Več o razlikah med psihoterapevtom in drugimi podobnimi poklici pa si lahko prebereš tukaj.