Razhod s partnerjem je ena tistih življenjskih izkušenj, ki je lahko zelo težka in ki nas lahko močno zaznamuje. Ljudje smo namreč bitja, katerih življenja so zaznamovana z odnosi. Od našega rojstva naprej smo namreč del odnosov. Ti odnosi so sicer lahko bolj ali manj varni (več o prepoznavanju varnih odnosov si lahko preberete tukaj), vendar pa smo od njih vedno odvisni. Na začetku našega življenja je od njih odvisno celo naše fizično preživetje, pozneje v življenju pa naše duševno zdravje in nasploh naš odnos do samih sebe.

Zaradi močnega vpliva odnosov na naše življenje je vsak razhod težka izkušnja. Ne glede na razlog razhoda in ne glede na kakovost odnosov med partnerjema po razhodu gre vedno za stresno situacijo. Več o tem pa si lahko preberete v spodnji objavi.

POSEBNOST PARTNERSKIH ODNOSOV

Vsak odnos je poseben na svoj način in tud partnerski odnosi imajo svoje specifične lastnosti, ki na nas močno vplivajo. Partnerski odnos je odnos, ki si ga izberemo sami (seveda za nekatere kulture to ne velja, zato ta objava velja za te kulture v veliko manjši meri). Sami si izberemo osebo, s katero želimo skupaj živeti, si ustvariti življenje, imeti družino, imeti kariero, skupaj potovati oziroma karkoli že so naše želje in pričakovanja od partnerskega odnosa. To osebo si izberemo, ker čutimo, da z njo delimo svoje vrednote, mišljenje, pričakovanja, želje. Čutimo, da je to prava oseba za nadaljevanje skupnega življenja.

S tem, ko z nekom delimo vrednote, prepričanja in skupen pogled na svet, dobimo občutek, da nas druga oseba razume. Druga oseba in naše podobnosti z njo nam dajejo sporočilo, da smo v svetu našli nekoga, s katerim se lahko povežemo na bolj intimni (telesni in/ali platonski) ravni. To nam da občutek, da nismo sami. Hkrati to tudi pomeni, da lahko svoje vesele in manj vesele trenutke življenja delimo še z nekom drugim. To pa nam da sporočilo, da pripadamo in da smo z drugo osebo varni.

OB RAZHODU PA SE NAM ZAMAJEJO TLA POD NOGAMI

Ravno zaradi občutkov podobnosti, pripadanja, razumevanja in varnosti je biti v zdravem funkcionalnem razmerju tako rekoč “zdravilo” za vse naše človeške težave. Gre namreč za občutja, ki so v hierarhiji naših potreb na samem dnu. To pomeni, da so poleg bioloških potreb najnujnejše za naše preživetje in za naše zdravje ter našo dobrobit (več o piramidi potreb po Maslowu in pomenu te za naše življenje si lahko preberete tukaj). In razhod s partnerjem vse te občutke zamaje. Ne počutimo se več varne v odnosih, ne moremo zaupati drugim, nimamo občutka pripadnosti in razumevanja. Ena najpomembnejših potreb torej ni izpolnjena. To seveda pomeni slabo počutje in posledično lahko privede tudi do poslabšanega fizičnega in duševnega zdravja.

KAJ SE OB RAZHODU DOGAJA V NAS?

Razhod s partnerjem pa ne zamaje le našega temeljnega občutka varnosti in pripadanja, ki je eden pomembnejših občutkov za naše zdravje in preživetje. Ko z neko nam pomembno osebo zaključimo odnos, se v nas sproži proces žalovanja. O žalovanju pogosto govorimo samo v primeru smrti nam bližnjih oseb ali domačih ljubljenčkov (več o tem si lahko preberete v tem zapisu). Zato žalovanja pogosto ne prepoznamo v primeru razhoda. Vendar pa gre pri žalovanju za to, da se moramo spoprijeti z neko novo, neželeno spremembo. Pri smrti gre za to, da osebe ni več in da je nikoli več ne bomo videli, zato se moramo spoprijeti s tem dejstvom. Pri razhodu pa gre za to, da je oseba sicer še vedno živa, da pa smo z njo v nekem novem odnosu, na katerega se moramo na novo privaditi.

Razhod s partnerjem nas postavi v položaj, ko moramo sprejeti dejstvo, da neka oseba ni več z nami na tak način, kot je bila do sedaj. Žalujemo torej za preteklostjo, kjer je bil odnos drugačen, kot je danes. In to sedanjost moramo postopoma sprejeti in se nanjo privaditi. To pa od nas zahteva čas – čas, da žalujemo in da sprejmemo vsa čustva, ki se nam na poti našega žalovanja pojavijo.

KAKO SI LAHKO SITUACIJO OB RAZHODU VSAJ MALO OLAJŠAMO?

Ob razhodu se je potebno zavedati, da se lahko na vse pretege trudimo biti bolje, pa vendar nobena stvar ne pomaga bolje kakor čas. Čas je tisti, ki nam prinese olajšanje, perspektivo (da na situacijo pogledamo iz razdalje) in zmožnost sprejemanja izkušnje, s katero smo se soočili.

Vseeno pa to ne pomeni, da med minevanjem časa ne moremo storiti ničesar, da bi se počutili vsaj malo bolje. Pravzaprav niti ni dobro, da samo čakamo, da bo življenje kar samo od sebe postalo lažje. To se namreč ne bo zgodilo. Med žalovanjem in med minevanjem časa je najbolj pomembno, da prisluhnemo svojemu telesu. Pomembno je, da opazujemo, kakšna čustva iz dneva v dan prihajajo na plano. Jeza, žalost, obup, šok, olajšanje, veselje, pa spet žalost, pa malo veselja, pa obup, pa spet malo olajšanja, pa jeza … Čustva ob razhodu so zelo raznolika in zelo intenzivna. Ravno zaradi tega je sama izkušnja razhoda še toliko bolj naporna in še toliko bolj kaotična, kot na začetku pričakujemo.

DATI SI ČAS IN PRISLUHNITI ČUSTVOM

S tem, ko sebi in svojemu telesu damo čas, pa je pomembno tudi to, da svoja čustva sprejmemo. Pogosto je to zelo težko. Težko smo hkrati žalostni, ker se je odnos končal, pa tudi olajšani, ker je konec hudega obdobja, v katerem smo bili z bivšim partnerjem. Težko je razumeti občutek pričakovanja boljše prihodnosti in hkrati razočaranja, da je našega odnosa konec. Ravno tako je skoraj nedoumljivo, kako smo lahko na bivšega partnerja zelo jezni, po drugi strani pa ga imamo še vedno zelo radi. Gre za čustva, ki na prvi pogled niso združljiva. Vendar pa je potrebno razumeti, da smo ljudje kompleksna bitja in da je tudi naše čustvovanje zelo kompleksna stvar. Zelo redko smo samo veseli, samo jezni, samo navdušeni … Večinoma smo več stvari hkrati. In to je v procesu žalovanja še toliko bolj običajno, pa vendar tudi zelo naporno.

TOREJ …

Če se srečujemo s težko situacijo, kot je razhod s partnerjem, bodimo do sebe predvsem potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči. Do sebe imejmo tak odnos, kot bi ga imeli do našega prijatelja, ki se sooča z žalovanjem po razhodu. Tako kot do prijatelja ne bi bili nestrpni, grobi, nepodporni, taki ne bodimo niti do sebe. Včasih je to zelo težko. Želimo si, da bi stvar že minila in da bi bilo vse tako, kot je bilo pred tem. Da bi bili zadovoljni, brezskrbni in polni upanja ter zaupanja v svet. Dejstvo pa je, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Za nami je namreč naporna in zahtevna izkušnja, ki nas je (in nas še bo) naučila novih spoznanj. Ta spoznanja pa nas postopoma oblikujejo v nekoliko drugačno, zrelejšo osebo.

To se v resnici dogaja tekom našega celotnega življenja. V življenju nam pridejo na pot mnoge težke izkušnje, ki v trenutku morda izgledajo nevzdržne. Resnica pa je, da smo ljudje zelo močni in zelo vzdržni in da lahko preživimo marsikaj, česar si na začetku ne moremo niti predstavljati. In take izkušnje nas v življenju oblikujejo in nas veliko naučijo o nas samih in o svetu.

ZATO NE POZABITE …

Pomembno je, da smo ob tem do sebe ves čas pozorni, podporni in potrpežljivi. Edina oseba, ki je ves čas z nami, smo mi sami. Bodimo sami sebi podporna, nežna in pozorna družba. In seveda – tudi dobra družba pozornih prijateljev lahko naše žalovanje ob razhodu močno olajša.

Če si želite prebrati nekaj nasvetov o tem, kako preboleti razhod s partnerjem, si preberite to objavo.

V trenutkih soočanja z razhodom pogosto pomaga tudi pogovor s strokovnjakom. Če se zanimate za obisk strokovne pomoči, lahko kontaktirate tudi mene.