Psihoterapija (več o tem, kaj to je, si preberi tukaj) vedno pogosteje postaja del vsakdanjega jezika in je hkrati tudi vse bolj prepoznana kot način skrbi za lastno duševno zdravje. Vseeno pa se ljudje pogosto sprašujemo, ali psihoterapija zares pomaga ter kako lahko njene učinke sploh merimo. To vprašanje mnoge posameznike vodi v zmedo in dvom o dejanski učinkovitosti psihoterapevtske prakse.

Zmeda o psihoterapiji in preizpraševanje psihoterapije sta seveda popolnoma razumljiva. Vsak, ki se odloča, da bo za določeno storitev zapravil svoj denar, hoče, da ta storitev nanj deluje pozitivno. Vsak pričakuje dobre rezultate ter pozitivne spremembe v njegovem življenju.

Zato imam zate dobro novico …

… PSIHOTERAPIJA NAMREČ DELUJE!

Zmedenost glede učinkov psihoterapije je v veliki meri povezana s splošnim nerazumevanjem njenega delovanja. V svetu, ki temelji na merljivih številskih rezultatih, je težko ovrednotiti spremembe v čustvenem stanju in dojemanju sebe. To namreč naredi učinke psihoterapije subjektivne in težko oprijemljive. Poleg tega je nemogoče reči, da je psihoterapija nekomu za 63,7% izboljšala življenje. Stvari so v psihoterapiji precej kompleksnejše.

Zato je v nadaljevanju učinek psihoterapije na posameznika prikazan s pomočjo slikovnega prikaza. Ta namreč omogoča mnogo boljše razumevanje tega, kako v resnici na nas deluje psihoterapija.

Pa poglejmo!

KAKO PRIBLIŽNO IZGLEDA POSAMEZNIK OB PRVEM OBISKU PSIHOTERAPIJE?

Nekako takole!

Ko se prvič v svojem življenju pojavimo pred vrati pisarne našega psihoterapevta, ne vemo, kaj vse bomo o sebi in o svojem življenju odkrili. Vsak od nas namreč tekom življenja nabira take in drugačne osebne izkušnje, ki vsakega od nas drugače zaznamujejo. Zato ne moremo nikdar zares natančno vedeti, kakšne posledice določeni dogodki pustijo na različnih posameznikih.

Tako kot dobro prikazuje zgornja slika, smo ljudje na začetku raziskovanja samega sebe precej nevedni. S sabo nosimo težja in lažja bremena, ki smo jih na svoji poti nabrali. Vemo in čutimo, da nas marsikatera izkušnja bremeni in nam onemogoča svobodno premikanje, ne vemo pa točno zakaj. Vse, kar vemo, je to, da so ta bremena zelo težka in da nas postopoma močno utrujajo in izčrpujejo.

Kaj pa se zgodi, ko o sebi in o svojem življenju spregovorimo ter o tem začnemo globlje razmišljati?

… SVOJA BREMENA ZAČNEMO PREPOZNAVATI!

Ko tekom psihoterapije spregovorimo o lastnih življenjskih izkušnjah, hkrati spoznavamo številne težke izkušenje, ki nas iz dneva v dan bremenijo. Gre za nekakšne “črne spomine”, ki jih tekom življenja potlačimo v nezavedno, vendar pa ti zaradi tega ne postanejo nič lažji. Še vedno se namreč nahajajo v “vreči”, ki jo moramo mi vsak dan znova prenašati naokrog.

In ko te “črne spomine” prepoznamo, jih začenjamo tudi bolje razumeti. Razumeti začnemo, kdaj smo jih potlačili, kako na nas vplivajo ter kako lahko z njimi ravnamo v sedanjosti.

NATO PA NOTRANJOST SVOJE “VREČE” SPREJMEMO

Lahko bi rekli, da preko psihoterapije spoznavamo in bolje razumemo vsebino potlačenih spominov v naši “vreči”. Tako te spomine spoznavamo, jih sprejemamo in jih začenjamo bolje razumeti. Vemo, kdaj so nastali, zakaj so nas zaznamovali in kako na nas vplivajo še danes.

Vse to pa vodi do sprejemanja vseh naših preteklih izkušenj. S pomočjo psihoterapije ljudje razkrivamo svojo preteklost in to preteklost tudi sprejmemo. Psihoterapija od posameznika ne zahteva, da spomine privleče na površje, jih obdela in jih nato pospravi nazaj. Daleč od tega! Psihoterapija posamezniku pomaga, da vse, še tako boleče vsebine pogleda direktno v oči, se z njimi sooči, jih sprejme ter razume, kako so oblikovale njegovo življenje.

PSIHOTERAPIJA NAS OSVOBODI

Psihoterapija nas na nek način torej osvobodi. Tako kot dobro prikazuje zgornja slika, nas psihoterapija nauči sprejemati vse pretekle vsebine ter se z njimi svobodno sprehajati po svetu. Nauči nas, da naporno prenašanje skritih vsebin, zakopanih nekje globoko v vreči, ni potrebno. Nauči nas sprejemanja samega sebe, to pa nas naredi svobodnega človeka.

Poleg tega nas psihoterapija nauči razumeti, da ima vsak izmed nas – ampak zares VSAK izmed nas – za sabo preteklost, ki ga močno zaznamuje. Nihče od nas ni nepopisan list papirja, nihče od nas nima za sabo samo z rožicami postlanega življenja. Vsak od nas se je v svoji preteklosti srečal z izkušnjami, ki so bolele in ki niso bile lahke. Zato nas hkrati psihoterapija spodbudi tudi k neobsojajočem odnosu do soljudi; nikdar namreč ne moremo vedeti, kako hude bitke bijejo ljudje, ki nam stojijo nasproti.

KAKO TOREJ PSIHOTERAPIJA VPLIVA NA ČLOVEKA?

Kot rečeno psihoterapija človeka osvobodi lastnih temnih senc, ki so sicer del njegovega vsakdanjega življenja. Poleg tega pa oseba s pomočjo psihoterapije razume univerzalnost človeškega trpljenja. Razume, da ima vsak izmed nas svojo zgodbo in svoje izkušnje, ki nas oblikujejo v posameznika, kakršni smo danes.

Psihoterapija nas nauči življenja. Nauči nas ljubezni – do sebe in do drugih.