Medgeneracijska travma je pojem, ki opisuje prenos travmatičnih izkušenj iz ene generacije na drugo (npr. iz starih staršev na starše in naprej na otroke in tako dalje, dokler se ta prenos na določeni točki ne prekine). Pri medgeneracijski travmi gre za začaran krog, ki lahko zelo negativno vpliva na duševno zdravje posameznikov ter na kakovost medosebnih odnosov.

Razumevanje kompleksnosti medgeneracijske travme zahteva poznavanje njene narave, njenih posledic ter pomena predelave težkih izkušenj za vzpostavitev kakovostnega vsakodnevnega življenja. Zato si lahko več o tem pojavu prebereš v nadaljevanju.

TRAVMA: IZGUBA NADZORA NAD ŽIVLJENJEM IN SMISLA V ŽIVLJENJU

Travmo lahko opišemo kot hudo izkušnjo izgube nadzora nad lastnim življenjem zaradi situacije ali dogodka, ki posameznika močno ogrozi. Gre torej za zelo ogrožajoč dogodek, ki ga posameznik oceni kot življenjsko nevarnega – to so na primer vojne, nesreče, nasilje, zlorabe … To pa posameznika vodi v občutek nemoči in ranljivosti.

Izguba nadzora nad življenjem pa je začetna faza doživljanje travme, kateri nato sledi postopno ponovno pridobivanje smisla v življenju. Posameznik mora namreč po preživeti travmi to izkušnjo osmisliti ter jo smiselno umestiti v svoje življenje. To pomeni, da mora posameznik pri sebi razumeti, kaj ta izkušnja zanj pomeni ter kaj mu je ta izkušnja v življenju dala.

Ljudje se po preživetih travmah pogosto sprašujemo, zakaj se to dogaja ravno nam; iščemo torej pomen znotraj sicer zelo težke izkušnje, kar pa lahko vodi do globokih notranjih konfliktov. Težko je na primer razumeti, kako nam lahko na primer v življenju izkušnja spolne zlorabe kakorkoli koristi.

(Več o travmi tudi tukaj).

POSLEDICE TRAVME

Posledice travme se sicer pri vsakem posamezniku razlikujejo, saj smo si ljudje med sabo zelo različni. Vseeno pa se pri večini ljudi pojavljajo naslednji znaki:

• “Flashbacki” oz. ponovni spomini: ponovno neželeno doživljanje travmatičnega dogodka. Gre za slike, zvoke in druge spomine, ki nas “popeljejo” nazaj v težek trenutek, ki smo ga doživeli.
• Disociacija: posameznik, ki disociira, se s svojo zavestjo “odcepi” od resničnosti. Kadar naš um oceni, da je določena situacija za nas prenevarna ali preveč ogrožajoča, nas zavaruje ali “reši” tako, da se od dogajanja dobesedno odcepi.
• Izogibanje: kadar ljudje preživimo težko izkušnjo, se pogosto izogibamo krajem, dogodkom ali situacijam, ki nas na to izkušnjo spominjajo. Tako se zavarujemo pred tem, da se ne bi izkušnja ponovno ponovila.
• Povišana senzitivnost: ob doživetju travme lahko ljudje postanemo mnogo občutljivejši na vse vrste dražljajev. Zvok, svetloba, socialni stiki … nas lahko mnogo bolj obremenjujejo, kakor sicer.

PRENOS TRAVME MED GENERACIJAMI

Medgeneracijska travma je vrsta travme, ki ne obstaja samo pri enem posamezniku, temveč se prenaša med generacijami. Ponavadi to velja za družine, lahko pa se to dogaja tudi na veliko večji ravni, na primer med narodi (primer rasizma). 

Eden ključnih elementov razumevanja medgeneracijske travme je torej prenos travmatičnih izkušenj iz ene generacije na drugo. Ko namreč ena generacija ne uspe predelati svojih travmatskih izkušenj, se vzorci vedenja, odzivanja na stresne situacije in način delovanja v medosebnih odnosih prenesejo na naslednjo generacijo. Tako otroci novih generacij vedno znova odraščajo v okolju, kjer prevladujejo občutki nevarnosti, strahu, nemoči in izgube nadzora nad lastnim bivanjem.

Izkušnje teh občutkov pa so seveda za naše duševno zdravje lahko katastrofalne. Če otrok s strani odraslih ne dobi nujno potrebne varnosti, zaščite in podpore, se lahko razvije v odraslega, ki ima ogromno težav na področju duševnega zdravja. Zato je tako zelo pomembno ozaveščanje o pomenu medgeneracijske travme ter neprestano delo na reševanju prenesenih vzorcev.

OD VOJN DO RASIZMA

Kot že omenjeno lahko hudo travmo med generacijami povzročijo različni dogodki, od vojne, rasizma, genocida, zlorabe, nasilja, odvisnosti … Primeri teh dogodkov tekom zgodovine kažejo, kako se te izkušnje neprestano prenašajo skozi generacije, oblikujejo identiteto družin ter vplivajo na življenje posameznikov.

Zato je pomembno, da vsi posamezniki znotraj naših skupnosti opozarjamo na negativne vplive, ki jih ima taka vrsta travme (pa tudi ostale vrste) na nas. Pomembno je, da najprej posledice medgeneracijske travme opazimo pri sebi in pri ljudeh okoli nas. Nato pa je nujno tudi prepoznavanje sistemskih dejavnikov, ki so prispevali k njenem nastanku, ter boj za boljšo prihodnost vseh nas.

MEDGENERACIJSKA TRAVMA: KAKO DELATI Z NJO?

Odgovor na to vprašanje se skriva v procesu postopne predelave težkih izkušenj. Travmo je nemogoče premagati hitro ali čez noč. Gre za veliko in težko izkušnjo, ki od posameznika terja določen čas, da jo ta lahko resnično predela. Poleg gre za aktivno delo, ki se ne more zgodi kar “samo od sebe”, brez naše resnične prisotnosti.

Ob tem je seveda zelo priporočena pomoč psihoterapevta ali drugih strokovnjakov s področja duševnega zdravja. Psihoterapevtska pomoč, skupinska terapija in druge oblike podpore igrajo ključno vlogo pri tem procesu, saj omogočajo posameznikom in družinam, da si povrnejo občutek nadzora nad lastnim življenjem ter najdejo smisel v soočanju s težkimi izkušnjami.

SKUPAJ LAHKO GRADIMO BOLJŠI JUTRI

Predelovanje medgeneracijske travme zahteva zavestno prizadevanje posameznikov, družbene skupnosti in institucij za delo na sebi. Zavedanje in prepoznavanje destruktivnih vzorcev sta prva koraka k prekinitvi začaranega kroga. Aktivno delovanje na predelavi travmatičnih izkušenj je ključno za vzpostavitev boljšega jutri, kjer se lahko prekineta veriga travmatičnih izkušenj in omogoči boljše duševno zdravje nas in naših potomcev. 

S preseganjem travmatičnih vzorcev preteklosti ter preprečevanjem nastajanja prihodnjih travmatičnih dogodkov lahko skupaj gradimo temelje za močnejše, bolj odporno in sočutno družbeno okolje.